• 

  • 	zgodovina šole vizija in poslanstvo šola v medijih promet in varnost katalog informacije razredniki zaposleni učbeniški sklad šolski sklad izbirni predmeti interesne dejavnosti govorilne ure obrazci obvestila letošnji dogodki svet staršev svet šole

• 

  • 	nadomeščanja napovedano ocenjevanje šolska skupnost zlata knjiga osmošolci generacije spletna učilnica dejavnosti avdio arhiv foto galerija video arhiv

• 

  • 	tekmovanja koledar uspešni smo

• 

  • 	projekti raziskovalne naloge

• 

  • 	urnik knjižnice knjižnični red novosti bralna značka domače branje dejavnosti povezave

• 

  • 	članki posnetki priporočene knjige priporočeni filmi

• 

  • 	v pripravi

• 

  • 	cenik jedilnik shema sadja prijava/odjava

• 

  • 	Marija Vera življenjepis zbornik

Računalniška simulacija, ki prikazuje s kakšnimi težavami se srečujejo osebe z disleksijo.

»A tako moja učiteljica vidi črke?! Zato se jezi name, zakaj ne berem! Tudi ona ne bi brala, če bi se ji črke premikale pred očmi,« je izjavila ena izmed deklic s skotopičnim sindromom potem, ko je na besedilo položila barvno folijo in je z lahkoto brala. 

Dolžnost dobrih staršev je, da stopijo v boj in skupaj z otrokom premagajo njegovo prirojeno lenobo.

Avtorice Helene Kokot Bujanovič

Brezplačni zapiski za tretjo triado OŠ

Novice so polne zgodb o nasilju v šolah. Kaj se dogaja? Smo postali družba, v kateri vladajo otroci, starši pa le »nemočno« gledajo, kako neomejevanje njihovega vedenja ruši najbolj osnovno pravico do izobrazbe? Problem je sistemski in zanj smo odgovorni vsi. Nekateri, ker naredijo preveč in narobe, drugi zato, ker naredijo premalo, in še to povsem pod strokovnimi standardi.

Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo z otroki, ki nimajo pripovedovalcev zgodb, ampak jih krmijo z računalniški odpadki.

Bodo kot odrasli padli v depresijo, bodo edini smisel našli v nihilizmu? Bo zanje vse zarota? Bodo idealni potrošniki z nično pozornostjo?

VAJA DELA MOJSTRA, ČE MOJSTER DELA VAJO!

Za bolj zabavno učenje in utrjevanje znanja

Članek o vzgoji sinov v srbskem jeziku.

Starši vzgajamo iz svojih prepričanj in vrednot. In tu se lahko zatakne, v Nedelovi svetovalnici opozarja Janja Dermastja.

Spoštovane razredničarke 9. a, 4. b in 3. b razreda,
vljudno vas prosim, da mi opravičite vzgojni izpad, ki se je zgodil 25. 9. 2017 zjutraj, in zaradi katerega so moji trije sinovi zamudili v šolo.

Zakaj ravno moj otrok? To vprašanje si pogosto zastavijo starši, ko jim učiteljica v šoli pove, da njihov otrok v šoli pogosto ne upošteva pravil, se pretepa ter je pri pouku zelo nemiren.

»Otrok se uči zase,« pogosto slišimo iz ust staršev. To je seveda res, vendar pa pri učenju in usvajanju novega znanja potrebuje tudi motivacijo.

Današnji otroci pridejo v šolo čustveno nepripravljeni na učenje in k temu pripomore veliko dejavnikov iz našega sodobnega življenja. Kot vemo, so možgani prilagodljivi. Okolje lahko vpliva na možgane tako, da jih krepi ali slabi. Iskreno verjamem, da navkljub našim najboljšim namenom,  možgane naših otrok oblikujemo tako, da napredujejo v napačni smeri. 

Če bi vas nekdo vprašal ali bi radi, da vaši otroci odrastejo v nesposobne in asocialne osebe, verjamem, da bi kot iz topa rekli ne. Vendar nekatere metode učenja in vzgoje otrok peljejo ravno k temu, vi pa se mogoče tega niti ne zavedate. Psiholog, psihoterapevt in docent na Univerzi v Firencah Giovanni Notarnicola  je sestavil koristen seznam navodil, ki jih morate upoštevati samo, če želite nesposobnega otroka. 

Kot pravi Branka D. Jurišič, ne bo nikdar pozabila, da je v otroštvu poznala fanta iz iste ulice, ki je bil drugačen, ki ni govoril in se je pačil. Hotela je razumeti, kaj je z njim. Nekaj let pozneje je bratov sošolec, ki je prihajal na obisk, imel oči samo za teoretično matematiko, ki sta jo delala v sobi, »in nikakor ne za moje naslanjanje na podboje in željo po komunikaciji«. Verjetno je v obeh primerih šlo za obliko avtizma. Danes Jurišičeva otrokom, njihovim staršem, vzgojiteljem, učiteljem in drugim pomaga razumeti, kaj to je. 

Veliko otrok ima kdaj težave pri kakšnem šolskem predmetu ter pri branju, pisanju in računanju. Kadar se otrok trudi, rezultatov pa kar ni, in če so težave tako izrazite, da vplivajo na otrokovo samopodobo (strah, sram, manjvrednost) ter se odražajo tudi na vedenjskem, socialnem in celo gibalnem področju, pa je to lahko znak za alarm. 

Od uvedbe brezžičnega interneta (1997) do danes so raziskovalci opravili na desetine raziskav, ki naj bi pokazale, kako ta tehnologija vpliva na človeško zdravje. Njihovi izsledki so nedvoumni: Wi-Fi lahko vpliva na zdravje in delovanje možganov, še posebno pa so tem vplivom izpostavljeni otroci. 

Starši prepogosto za svoje otroke prevzemajo vso odgovornost in podobno pričakujejo tudi od učiteljev. A učitelji predobro vemo, česa je otrok v posameznem obdobju sposoben in česa ne, zato naša pričakovanja in zahteve do otrok niso neuresničljive.

Članek je v angleškem jeziku.

»Ko dajete nekaj svojega, dajete le malo. Šele ko daste sebe, je to pravi dar.« – Kahlil Gibran

Članek je v angleškem jeziku.

• kako vaš otrok postane dober organizator

• kako pripraviti prostor (še kaj drugega kot miza, stol, temperatura in svetloba)

• kako ugotoviti motilce in jih izločiti

• kako pustiti možganom, da naredijo svojo nalogo

• kakšno je aktivno učenje

• in kako se sprostiti po napornem delu (ups, učenju)

Odločili ste se, da obiščete učitelja in se z njim pogovorite o učni snovi, vedenju pri pouku, znanju, ocenah vašega otroka. Preberite si, katere povedi so vam lahko iztočnica za uspešno komunikacijo.

Šolsko leto je pri koncu; za nami sta dva roditeljska sestanka in dve druženji s starši (v vsaki skupini, torej za vsakega otroka), pa za nekatere otroke še vedno ne vem, kdo so njihovi starši. 

Večina staršev se trudi po najboljših močeh, da bi svojim otrokom zagotovili srečno in zdravo otroštvo. A tudi dobri starši lahko naredijo napake, ki prizadenejo otroke.

Zasvojenost z novimi tehnologijami pride v hišo čisto potiho.

"Prvi dve leti šole z mojim sinom ni bilo večjih težav, saj je bila tudi učiteljica strpna do njegovega nenavadnega vedenja, ko je med branjem pravljice vstal in se sprehodil do vtičnice ter jo opazoval in se potem vrnil nazaj. So se pa težave pojavile, ko v tretjem razredu nova učiteljica ni bila več tako razumevajoča," pripoveduje svojo izkušnjo Diana Novak, učiteljica in mati, danes svežega diplomanta, ki ima diagnozo sindroma ADHD.

Veliko težav si nakopljemo z nenehnim teženjem k popolnosti, še posebno ker otrok v resnici potrebuje – človeka. Na primer: če starši ugotovijo, da je njihov otrok vse popoldneve za računalnikom, da so ga v komunikaciji izgubili, da je otopel, je najslabše, kar lahko naredijo, to, da ga začnejo napadati, češ, kakšen je, in preložijo odgovornost nanj.  Ko ugotoviš, da nekaj ni dobro, moraš najprej prevzeti odgovornost. Reči: »Ok, doslej je bilo tako in tako, a od jutri bo drugače.« 

Specialna pedagoginja Romana Murn z dolgoletnimi izkušnjami, ogromno znanja, razumevanja in ljubezni za otroke, ki imajo motnjo pozornosti, koncentracije, težave z nemirom, impulzivnostjo, se pravi so hiperaktivni (ADD oziroma ADHD) in so med sabo zelo različni, pravi: "Res so dragoceni in ne bi si smeli privoščiti, da niti eden od teh otrok nima ustrezne podpore. Poskusiti mu moramo pomagati oziroma mu ponuditi pogoje, da bo uspešen, da bo razvijal svoje potenciale in tisto, kar mu bo pomagalo, da bo pokril svoje primanjkljaje!"

Domače naloge nam vsak dan uničujejo družinsko življenje. To je stavek, s katerim je bil pred dnevi v oddaji Tednik napovedan prispevek o šolskih obveznostih naših otrok. Ne bom jamrala s starši, ki popoldneve skupaj s svojimi (kričečimi, jokajočimi in trpečimi) otroki preživijo za knjigami. Oprostite prosim, ampak družinsko življenje si lahko uničimo samo sami.

Socializaciji in razvoju socialnih veščin dajemo starši in učitelji velik pomen. Kljub temu pa pogoste ne vemo prav dobro, česa točno naj bi se otrok v socializacijskem procesu sploh naučil.

Sam nisem človek zaobljub. Pa ne zato, ker ne bi znal držati obljub, pač pa zato, ker se mi je vedno zdelo, da nimam pretiranih razlogov za obračunavanje s škodljivimi navadami. Zaobljube so si namreč kot križ na pleča tradicionalno oprtali le januarsko zagrizeni abstinenti od kajenja, mastne hrane in alkohola.

"Precej staršev ni zadovoljnih z lastnim življenjem, kar kompenzirajo s tem, da se preveč vključujejo v življenje svojih otrok. Živijo namesto njih in mislijo, da so odgovorni zanje."

O spolnih zlorabah otrok na spletu je spregovorila nekdanja kriminalistka Neža Miklič, ki poudarja, da se marsikateri preiskovalec pod težo primera zlomi. 'Ko naletiš na podobo ali sliko, ko mučijo otroka, ga ponižujejo na najbolj nizkotne načine, takrat te to osebno prizadene, prizemlji.'

Pogovor z Jasperjem Juulom ob izzidu prevoda njegove nove knjige.

Kako najti visoko motivirane, zagnane in vztrajne kandidate za delo? To je izziv ...

Nekateri otroci preživijo ure in ure pred spraševanjem ali preizkusom za knjigo, a uspeha ni. Se narobe učijo? Je rešitev sprotno učenje? Je prav, da jih starši ves čas priganjajo k učenju? Kako si bo otrok najlažje zapomnil učno snov, nam je razložila univ. dipl. pedagoginja Lea Čerin.

Dr. Sanela Banović je s svojim govorom na priznanem TedxLjubljana, ki je završal po slovenskem medmrežju, dosegla soglasno ljudsko mnenje, da je to govor, ki bi ga moral slišati sleherni Slovenec.

Vsi osamljeni ljudje – kam spadajo? so Beatli prepevali v skladbi Eleanor Rigby (All the lonely people/Where do they all come from?/All the lonely people/Where do they all belong?). 

Kakršnakoli poškodba ali nezgoda se ti lahko zgodi čisto mimogrede. Ljudje so že umrli pri sprehajanju z rokama v žepih. Ali padli z ene stopnice. Ne silim vas sedaj k nespametnemu početju. Za varnost je seveda potrebno poskrbeti. Ampak – če se bom bal iti nekam, ker se mi lahko nekaj zgodi, potem lahko dejansko samo doma ostanem. Pa še tam lahko npr. padeš s postelje! 

Ob izidu prevoda knjige Jesperja Juula “Agresivnost – nov in nevaren tabu”, smo temu svetovno znanemu strokovnjaku za vzgojo in družinske odnose postavili vprašanja, s katerimi se starši pogosto obračajo na Familylab Slovenija – ustanovnega člana mednarodne organizacije Familylab Association, ki ohranja ter širi Juulove vrednote in načela.

Primeri vaj za otroke s težavami pri začetnem opismenjevanju ali disleksijo.

Nasveti za lažje učenje in delo doma.

V svojem prispevku bom opisala, kako je potekal napredek pri branju po Kognitivni

metodi za izboljšanje branja, pri petih učencih osemletne osnovne šole, ki so si bili

različni po starosti in po težavah.

Prvi mesec novega leta je za nami. S tem se za šolarje zaključuje prvo ocenjevalno obdobje. Nekateri starši že komaj čakate, da bo otrok prinesel obvestilo o ocenah ob koncu prvega ocenjevalnega obdobja. Drugi pa veste, da le-to ne bo v skladu z vašimi pričakovanji in se tega trenutka malo bojite. 
Se sprašujete, kako naj se odzovete na ocene? Morda vam bo v pomoč naslednjih sedem nasvetov.

Da ne bo nikoli sedél, so ji rekli, medtem ko je Žan, njen težko pričakovani in zaželeni dojenček, pobrcaval na pultu otroškega dispanzerja. In Žan se je čez nekaj mesecev usedel. To že, stal pa ne bo, so ji rekli. Ampak je vstal in stal. Stal in obstal. Nato je počel vse, česar naj ne bi. Hodil in plaval je. Vozil je kolo. Rasel in odraščal je z diagnozo, prepredeno z izrazi, kot so hiperaktivnost in motnje pozornosti. Povsod ga je bilo polno, nobena gredica, nobena roža ni bila varna pred njim, švigal je sem ter tja, le na strop menda ni splezal, tako ga opisujejo sokrajani in mame njegovih vrstnikov.

Pa ne samo on, tudi njegovi starši. Takole mi je zadnjič rekla znanka (s pedagoško izobrazbo): »Če ima otrok v tretjem razredu dvojke in trojke, to pomeni, da se njegovim staršem ne da ukvarjat z njim.« Aha. Tako torej.

V svoji novogoriški ambulanti je kot zdravnik in klinični psihoterapevt dolga desetletja od blizu opazoval, kaj se dogaja s slovenskimi družinami in zlasti z otroki v njih. Gledal je, kako se bohotijo patologije, ki so jih producirali spremenjeni odnosi v družini in socialnem okolju, ter zgrožen ugotavljal, kako uničujoče posledice ima za otroke in družbo permisivna vzgoja in kako težko se temu postavlja po robu šola.

Če otrok prezgodaj dobi računalnik, gibanja in druženja ni več. Otroka ne vozite v šolo, sam naj pride peš ali z javnim prevozom. Bojite se zanj? Slovenija je vendar med najbolj varnimi evropskimi državami! 

Pred nekaj dnevi je ena od mojih prijateljic na Facebooku objavila približno naslednji zapis:

"Začela se je šola. Približno sredi dneva, ko se moj sin običajno vrača od tam, sem v službi pogledala skozi okno. Videla sem, da je začelo deževati. Nisem si mogla kaj, poklicala sem sina, da ga opozorim na to.

Vedno znova ugotavljam, da se mame premalo zavedajo kakšen vpliv imajo na svoje otroke in kakšna je to odgovornost za njihovo prihodnje življenje. 

Raziskav pri nas še ni, toda vse več strokovnjakov opaža, da odraščajo generacije, ki mislijo predvsem nase.

Konec avgusta se usujejo telefonski klici novinarjev, ki anketirajo znane Slovenčke, kako je potekal njihov prvi šolski dan, pa kako svoje otroke pripravljajo na šolo in bla bla bla … Skratka, 1. september je pred vrati in to se jim zdi aktualna tema. Sama ne vem natančno, zakaj, saj šola obstaja že tisočletja. Večina jo tudi preživi. Sama sem jo resda komaj. Prav nič je nisem marala in ona mene še manj. Danes, ko hodim po šolah s plamenico bralne značke v roki, je sicer stanje v vseh pogledih boljše, kot je bilo v mojem otroštvu, a šola je še vedno šola. Tu se najbrž ne da dosti storiti. Največja razlika pa je ta, da imajo zdaj učenci več pravic kot učitelji in so tokrat jebena stranka učitelji. 

Ameriška pediatrična akademija in kanadsko Združenje za pediatrijo priporočata, da otrok do drugega leta starosti sploh ne izpostavljate tehnologiji, da otrokom med 3. in 5. letom starosti dovolite uporabo tehnologije največ uro na dan, od 6. do 18. leta pa ne več kot dve uri dnevno.

V življenju imamo vedno in v vseh odnosih poleg pravic, ki jih tako radi opevamo, tudi določena pravila in dolžnosti, ki se jih moramo vsi držati.

Nobena država ne more biti bogata, če nima uporabnega znanja, pravi dr. Ranko Rajović, predsednik Svetovnega odbora Mense za nadarjene otroke.

"Otrokova naloga je, da teče, pleza po drevesih, da je na prostem, tudi kadar je mraz, da tako razvija možgane. Otroke preveč ščitimo, v tem je glavna težava," je prepričan specialist endokrinologije in ustanovitelj združenja Mensa Jugoslavije, danes Srbije, Ranko Rajović.

Upam, da si fino. Ker sva se v zvezi z darili, ki jih boš prinesel mojim fantom, že vse dogovorila, bi te prosila še za nekaj stvari zame. Preteklo leto je bilo naporno, ampak sem se trudila po svojih najboljših močeh. Včasih se mi kaj tudi ni najbolj ljubilo, ampak tega, prosim, ne povej nikomur. Vnaprej hvala za vse!

Vzgoja omike postaja resničen problem, verjetno srž vsega. Naučiti otroka prijaznosti in potrpljenja v času, ko mu nikakor ni mogoče zagotoviti, da mu bo s prijaznostjo tudi povrnjeno. Ohraniti mirno kri in integriteto, ko nekdo vzorcev človeškega sobivanja ne spoštuje. S ponosno držo prestopati primer za primerom, ko nas življenje sli k vdaji in nesramnosti ter vpitju. Biti nesramen je veliko lažje. Vpiti je veliko bolj preprosto. Gledati vstran še bolj.

"Duševnega zdravja otrok ne ogroža le revščina sama po sebi, temveč tudi, včasih še bolj, zavedanje o socioekonomskih razlikah," je povedala upokojena otroška psihiatrinja Anica Mikuš Kos.

Dovolj sem star/-a, da mi ne boš ti govoril/-a, kaj naj delam in česa ne. Prijavil/-a te bom na socialno. To so moje pravice.

Pred časom je v moj e-nabiralnik priletelo sporočilo učiteljice, ki je staršem precej izčrpno opisala neprimerno vedenje nekaterih učencev na njihovi šoli. Med drugim so ti otroci tudi iz razreda, ki ga obiskuje eden od mojih sinov.