Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Stični. Odraščal je ob zgodbah iz vaškega življenja in pripovedkah, ki mu jih je pripovedoval njegov dedek, zato bi lahko rekli, da ga je on navdušil za literaturo. Leta 1861 je star šele 17 let napisal svoje prvo avtorsko delo Pripovedka o beli kači. Dve leti pozneje pa je izdal tudi zbirko Spomini na deda. Po končani osnovni šoli v Višnji Gori je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, po njej pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo, vendar zaradi pomanjkanja denarja študija ni dokončal. Preživljal se je tako, da je objavljal svoja dela v Slovenskem glasniku in ko je le-ta prenehal izhajati, je ostal brez sredstev za preživljanje, zato je zapustil Dunaj. Leta 1868 so ga povabili k sodelovanju k Slovenskem narodu v Mariboru, kjer je ostal dve leti. Takrat je po pokojni teti podedoval nekaj denarja in se vrnil na Dunaj, da bi nadaljeval študij, vendar ga tudi tokrat ni zaključil. Namesto tega je Stritarju pomagal pri urejanju Dunajskega zvona in pošiljal prispevke v Slovenski narod. Ko je umrl urednik le-tega, je prevzel njegovo urednikovanje in njegov sedež premaknil iz Maribora v Ljubljano. Zakopal se je v časnikarsko delo, ki ga je prevzelo, in za leposlovje mu je ostalo vse manj časa, zato je v tem obdobju napisal več krajših del. Urednik Slovenskega naroda je bil praktično do smrti, tik pred smrtjo pa je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil Ljubljanski zvon, ki je bil nekakšno nadaljevanje Stritarjevega Dunajskega zvona. Josip Jurčič je bil proti koncu življenja v polnem ustvarjalnem zagonu, vendar je po dveletnem zdravljenju jetike umrl 3. maja 1881 star šele 37 let.
Josip Jurčič je bil zelo pomemben glasnik slovenske besede in bil zavezan vrednotam slovenstva. Isto kot je bil France Prešeren za poezijo, je bi Josip Jurčič za slovensko pripovedno prozo. Je avtor prvega slovenskega romana Deseti brat, ki je izšel leta 1866, njegovo dramsko delo Tugomer iz leta 1876 pa velja za prvo slovensko tragedijo. Kljub temu, da je umrl mlad, je izdal veliko število del, med katerimi so zagotovo najbolj znana Jurij Kozjak, slovenski janičar, Domen, Sosedov sin, Hči mestnega sodnika, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Telečja pečenka, Cvet in sad itd. Bil je ena od osrednjih kulturnih in političnih oseb v 2. polovici 19. stoletja. In ravno priljubljenost in razširjenost njegovih del v tem času sta zelo pomembno doprinesli k razširjanju in ohranjanju slovenskega jezika.
V njegovem rojstnem kraju (na Muljavi) v letnem gledališču še vedno potekajo uprizoritve njegovih del, kar poteka pod okriljem Zavoda Prijetno domače (Zavod Prijetno domače za kulturo, turizem, promocijo, informiranje in upravljanje Jurčičeve domačije), ki deluje znotraj Občine Ivančna Gorica. Ravno na pobudo Občine Ivančna Gorica je vlada republike Slovenije leto 2021 razglasila za Jurčičevo leto. Tako skozi celotno leto potekajo različni projekti in dejavnosti pod okriljem zavoda. Zaradi epidemije letošnja Jurčičeva pot ni potekala kot enkraten dogodek, temveč je bila organizirana tako, da se obiskovalci na poti seznanijo s petimi njegovimi najbolj znanimi deli, v njegov spomin in počastitev 150. obletnice njegovega nastopa za urednika časopisa Slovenski narod pa so posneli tudi zanimiv igrano-dokumentarni film Romanje z Jurčičem, ki ga najdete na tej spletni povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=0EkALvKL9Y0&ab_channel=TVPrijetnodoma%C4%8De.
Leto, posvečeno izjemnemu literatu, je priložnost, da obudimo spomin nanj in na njegova dela, zato smo tudi v naši šolski knjižnici razstavili njegova literarna dela, ki so na voljo tudi na izposojo.
Lepo vabljeni.