Kot pravi Branka D. Jurišič, ne bo nikdar pozabila, da je v otroštvu poznala fanta iz iste ulice, ki je bil drugačen, ki ni govoril in se je pačil. Hotela je razumeti, kaj je z njim. Nekaj let pozneje je bratov sošolec, ki je prihajal na obisk, imel oči samo za teoretično matematiko, ki sta jo delala v sobi, »in nikakor ne za moje naslanjanje na podboje in željo po komunikaciji«. Verjetno je v obeh primerih šlo za obliko avtizma. Danes Jurišičeva otrokom, njihovim staršem, vzgojiteljem, učiteljem in drugim pomaga razumeti, kaj to je.