Veliko težav si nakopljemo z nenehnim teženjem k popolnosti, še posebno ker otrok v resnici potrebuje – človeka. Na primer: če starši ugotovijo, da je njihov otrok vse popoldneve za računalnikom, da so ga v komunikaciji izgubili, da je otopel, je najslabše, kar lahko naredijo, to, da ga začnejo napadati, češ, kakšen je, in preložijo odgovornost nanj. Ko ugotoviš, da nekaj ni dobro, moraš najprej prevzeti odgovornost. Reči: »Ok, doslej je bilo tako in tako, a od jutri bo drugače.«