Da ne bo nikoli sedél, so ji rekli, medtem ko je Žan, njen težko pričakovani in zaželeni dojenček, pobrcaval na pultu otroškega dispanzerja. In Žan se je čez nekaj mesecev usedel. To že, stal pa ne bo, so ji rekli. Ampak je vstal in stal. Stal in obstal. Nato je počel vse, česar naj ne bi. Hodil in plaval je. Vozil je kolo. Rasel in odraščal je z diagnozo, prepredeno z izrazi, kot so hiperaktivnost in motnje pozornosti. Povsod ga je bilo polno, nobena gredica, nobena roža ni bila varna pred njim, švigal je sem ter tja, le na strop menda ni splezal, tako ga opisujejo sokrajani in mame njegovih vrstnikov.