Hodim v jeseni. Nisem sama.

Me spremlja dolga vrsta jesenskega vsakdana.

Prva v vrsti narava kraljuje,

s svojo obleko vse navdihuje.

Ta v rjavi se lesketa,

na sebi škrlatne liste ima.

Narava tudi parfum nam da –

vsak ga kot vonj jeseni pozna.

Ko stopim iz hiše, vse že diši,

ko hodim po parku, pa nos kar drhti.

Druge v vrsti so živali,

bolj so počasne kot vsi ostali.

Že zehajo namreč in se jim spi,

po mojem sprehodu bodo zaprle oči.

Zadnja v vrsti babica hodi,

svojega vnuka prvič v šolo vodi.

Malega otroka še ogromno čaka,

babica pa že v jesen življenja koraka.

Vse v jeseni le ni lepo:

narava umira, živali gredo.

Jeseni pogosto potrto dežuje,

takrat jih ogromno svojce objokuje.

Jesen. Jesen. Je sen.