Čeprav smo za odhod na mirno morje izvedeli vsak drugače, smo se ga člani posadke jadrnice Žive, zelo razveselili. Ko smo nestrpno pričakovali odhod, smo se spraševali, kakšni bodo naši sopomorščaki in gojili upanje o najboljšem sodelovanju na morju.
Duplečani so se proti morju pripeljali z avtobusom, Kamničani pa smo se pripeljali s kombijem. Prvič smo se srečali na avtocestnem počivališču in se takoj spoprijateljili. Ko smo prispeli v marino Kaštela smo nekaj časa čakali na prevzem jadrnice in povsod že skoraj obupani iskali vozičke za prtljago. Čeprav so nas učiteljice opozarjale, naj prtljago vozimo počasi, so jo nekateri izmed nas skoraj izgubili v morju, zaradi česar smo se vsi, razen učiteljic, dobro nasmejali. Po končanju skupinskega pospravljanja prtljage smo z veseljem pojedli večerjo in se seznanili s pravili na jadrnici. Do takrat se je naše prijateljstvo že dobro spletlo in smo bili zadovoljni, da smo skupaj na ladji. Odšli smo na sprehod, po katerem smo vsi kar popadali v postelje.
V nedeljo smo vsi navdušeni in s pričakovanjem prvič izpluli z jadrnico proti Rogoznici. Tako smo tudi med plovbo spoznavali jadranje in se preizkusili za krmilom. Naučili smo se tudi nekaj mornarskih vozlov in vsi navdušeno opazovali čudovito vreme, s katerim smo imeli srečo. Ker se je naša »koskiperka« zelo potrudila z jedilnikom, smo za nedeljsko kosilo vsi z veseljem jedli »pohančke« in krompir. Zvečer smo iskali svoje prijatelje, ki so imeli enake zapestnice kot mi, se zabavali ob poskusih opravljanja raznih nalog in poligonov na igrah, po katerih smo se z vsemi družili še v disku.
V ponedeljek smo se prebudili v zelo vlažno jutro, saj smo imeli ponoči odprta vsa okna. Takoj po zajtrku smo odpluli proti Maslenici. Med plovbo proti Maslenici smo prvič razpeli jadra in vsi smo se tega zelo razveselili in uživali v prelepem pogledu na razpeta jadra mimo plujočih jadrnic in na sonce, odbijajoče se v morje.
V času kosila smo se zasidrali majhnem zalivu. Z ostalimi slovenskimi jadrnicami smo naredili pravo kačo, saj smo se trdno privezali med seboj. Veseli smo bili, ker smo lahko plavali, skakali na glavo in bombice v morje, se družili še z ostalimi prijatelji. V Maslenici smo imeli predstavitev skupin, kjer so se slovenske jadrnice predstavile v raznolikih točkah, otroci iz Nemčije pa so nas presenetili s čarovniško točko. Po vseh teh dogodkih smo jedli palačinke in se sprehodili ob plaži, kjer smo opazovali čudovit sončni zahod.
V torek smo se takoj po zajtrku fotografirali in odpluli nazaj v Kaštelo. Za vedno si bomo zapomnili ples jadrnic slovenske flote, v katerem smo uživali tik pred prihodom v marino. Vsi smo bili presenečeni, česa so zmožni naši skiperji in kako spretni so z jadrnicami. Jadrnice so »plesale« popolnoma usklajeno in naše skiperje smo videli v popolnoma novi in še svetlejši luči. V marini smo se udeležili aktivnosti in si vsi naredili enak začasni tatu. Pred spanjem smo se udeležili piknika na plaži, spoznali veliko novih prijateljev in zaspali z nasmehom na obrazu.
V sredo smo lahko malo dlje spali, saj tisti dan nismo nikamor odpluli. Ko smo pozajtrkovali, smo se ponovno udeležili organiziranih dejavnosti v marini Kaštela, med drugim smo naredili tudi svojo lastno zastavo in izdelovali obeske. Po kosilu smo se kopali v toplem jesenskem morju in se pripravili za zaključno prireditev in disko, v katerem smo vsi zelo uživali še pozno v večer.
V četrtek je bil čas za slovo, saj niso vsi naši prijatelji odpluli v Milno in to nas je zelo razžalostilo. S težkim srcem in v upanju na ponovno srečanje smo se od njih poslovili. Žalost pa ni trajala dolgo, saj smo bili kmalu po izplutju priča čudovitemu prizoru več kot stotih jadrnic, ki so hkrati dvignile svoje zastave in razpele jadra. S tem je bil skupni del projekta Mirno morje končan. Vse jadrnice so odplule vsaka v svojo matično marino, mi pa smo skupaj s še sedmimi slovenskimi jadrnicami in močnim vetrom za hrbtom odpluli proti otoku Brač. V Milni smo naredili dolg sprehod po mestu in si vsak privoščili kepico sladoleda. Veliko smo se družili in po večerji čisto izmučeni zaspali.
V petek smo se na naše veselje prebudili v sončno, a vetrovno jutro. Z veseljem smo opazovali morje in okolico in se razveselili, ko se je veter umiril, saj je to pomenilo boljšo plovbo do Kaštele. Med našim zadnjim skupnim jadranjem smo se spet zasidrali v zalivu skupaj z drugimi slovenskimi jadrnicami in uživali v našem zadnjem skupnem plavanju. Po kopanju smo dvignili sidro, prižgali radio in odpluli proti Kašteli. Pospravili smo svoje stvari in sledil je še zaključek. Opravili smo še junior skiper izpit in si delili svoja čustva in izkušnje preteklega tedna. Potočila se je tudi kakšna solza.
V soboto zjutraj smo odpeljali prtljago v kombi in do avtobusa, pred katerim smo se vsi do onemoglosti in solz objemali in se komaj poslovili. Skupaj smo preživeli res čudovit teden, za katerega se ne moremo dovolj zahvaliti vsem našim radodarnim sponzorjem, ki so ga omogočili. Še enkrat iz srca hvala.
Naj se vam za konec še predstavimo s pesmijo.
Pridni otroci smo mi,
zato na mirno morje lahko smo prišli.
Z jadrnico Živo mi potujemo,
če pa vetra ni, na dobro voljo plujemo.
Posadka iz Dupleka in Kamnika je doma,
zato prepirov ne pozna.
Prijatelji smo takoj postali,
čeprav smo se iz različnih koncev Slovenije pripeljali.
Če žalosten si, na jadrnici Živi se oglasi
in se z nami kratkočasi.
Anže najmlajši je,
za zdravje on skrbi,
čebulo gloda cele dni.
Denis v prostem času se z motorjem podi,
da vse po bencinu smrdi.
Zala ukulele doma je pustila,
zato od Katarine po riti jih bo dobila.
Za kazen danes vam bo pela,
da družba bo vesela.
Ana je punca velika,
zato v prostem času odbojkarska žoga jo mika.
Žiga Messi, ne, Ronaldo bo postal,
ko Oblak žogo iz mreže bo pobral.
Hana pleše, riše in igra,
zato nikoli ni doma.
Učiteljica Nina rada otroke uči,
na jadrnici pa za zabavo poskrbi.
Ker skozi govori, nikoli tišine ni.
Skiper resno se drži,
ker za našo varnost on skrbi.
Učiteljica Katarina šefica kuhinje je,
zato na jadrnici Živa se skozi dobro jé.
Čeprav na ladji le en teden smo,
naše prijateljstvo večno bo.