Začeli smo v megli, ki je kar dolgo vztrajala. Sprva je bila pot lepa in široka, kmalu pa zapeljala v gozd in postala je blatna, korenine in skale pa mastne in spolzke. A se nismo dali. Vodstvo proti vrhu je tokrat prevzela Freja, ki se je izkazala kot odlična vodnica. Ob poti smo pozdravili konje, zajce in kot se za letni čas spodobi tudi zvončke, kronce, telohe in ostale znanilce pomladi.

Po dobri uri hoje nas je pozdravilo sonce, višje pa sneg, ki je pot naredil še zahtevnejšo. Napor je bil poplačan na vrhu, kjer smo imeli zasluženo malico in čudovite razglede na vse strani. Grintovec, Storžič, Stol, Triglav so bili kot na dlani.

Tudi pot v dolino je bila zahtevna. Malo pred koncem smo še enkrat uzrli naš cilj in prijetno utujeni in dodobra blatni smo izlet končali tam, kjer smo začeli, pri škofjeloškem gradu.

Morda veste, zakaj ima Škofja Loka v svojem grbu zamorca?