Na žalost se nismo videli v živo, vendar je bilo vseeno zelo zanimivo in zabavno. Z avtorjem številnih uspešnic, kot so Košarkar naj bo, Lipko in Košorok, knjige iz zbirke Pozor! Pravljice! ipd., smo imeli videokonferenco preko aplikacije Zoom. Za učence od 6. do 9. razreda je prireditev potekala 1., za učence od 1. do 5. razreda pa 3. šolsko uro.
Mlajšim učencem je pripovedoval zgodbico iz zbirke Živalske novice o nesramnem papagaju Pepiju, ki mu je s svojim govorjenjem povzročil številne preglavice, starejšim učencem pa je povedal, da vse, o čemer piše, črpa iz življenja, saj življenje samo piše zgodbe, le on mu malo pomaga. Pri tem je zelo pomembno, da po svetu hodiš z odprtimi očmi. Zaupal nam je, da knjižni junak Peter Nos, ki ga je ustvaril njegov oče Leopold Suhodolčan, on pa nadaljuje s pisanjem zgodb o njem, živi v njem, saj je tudi sam precej neroden in se mu velikokrat pripeti kakšna nezgoda. Tako se je na primer pri nogometu enkrat zaletel v stranico gola, drugič pa sta s prijateljem trčila z glavama, ko sta želela odbiti žogo. Nekoč pa se mu je zgodilo, da se je sredi belega dne zaletel celo v znak stop.
Ko so ga sedmošolci vprašali, zakaj je začel brati knjige, je v šaljivem tonu odgovoril, da zato, ker ne zna početi nič drugega. Da si je želel postati kuhar, pa starši niso bili preveč navdušeni, ker je enkrat kuhal špinačo v ekonom loncu in pozabil na čas … Posledica tega je bila čisto zelena kuhinja.
Petošolce je zanimalo, koliko časa je pisal knjigo Kolesar naj bo. Povedal nam je, da jo je pisal kar nekaj časa in da je zgodbo prav tako črpal iz svojega življenja. V 1. letniku gimnazije se je namreč s prijatelji odpravil na morje čez Vršič. Še vedno zelo rad kolesari (in se pri tem tudi včasih ponesreči), zato nam je z veseljem sporočil, da bo čez kakšen mesec izšla slikanica o znanem slovenskem kolesarju, ki sodi v zbirko slikanic o vrhunskih slovenskih športnikih (v tej zbirki najdemo tudi slikanice o Goranu Dragiču, Tini Maze in Anžetu Kopitarju). Se že veselimo.
Pokazal nam je tudi svojo omaro s stripi. Primož je namreč navdušen zbiratelj in bralec stripov. Pravi, da je branje veselje, sreča in znanje in ni važno, kaj bereš, važno je, da bereš. Tudi sam se ne odloča samo za en žanr, pravi, da je zanj najboljši žanr tisti izven okvirjev.
Srečanje je zaključil s čestitkami vsem, ki so zaključili Bralno značko, ki poteka že 60 let, njen pobudnik pa je bil ravno njegov oče, Leopold Suhodolčan.
Foto: Katja Židan Urek