Z učencu smo se v podaljšanem bivanju večkrat pogovarjali o zmanjševanju odpadne hrane. Razmišljali smo o številnih rešitvah glede zavržene hrane in kako s tem prispevamo k manjšemu onesnaževanju Zemlje. Tako so nastale tudi čudovite literarne zgodbe, ki so presenetljive za tretješolce. Ne le, da nas presenečajo s svojo dolžino in domišljijo, temveč imajo tudi močno sporočilo: "Zmanjšaj odpadno hrano." Nagrado je prejela Ana Kovačević z zgodbo Nore sanje o zavrženi hrani. Ker pa sta tudi zgodbi Eve Kovačević in Izaka Plahuta Hušiča, ki sta sodelovali na natečaju, zelo bogati, jih lahko preberete v prilogi. Danes je svetovni dan Zemlje, jutri je dan knjige in ob tej priložnosti vas vabim k branju zgodb o zavrženi hrani, kajti hrana ni za tjavendan.
Sonja Dobovšek in Ekošola
NORE SANJE O ZAVRŽENI HRANI
Nekoč je živela družina Nevrzistran. Bili so zelo ekološki in hrane niso metali stran. Tudi če jim hrana ni bila všeč, so jo vseeno pojedli in je niso vrgli stran. Vendar so bili nesrečni, ker so imeli sosede Zavrzi, ki so veliko hrane zavrgli. Ta družina je imela tri člane: hčerko Lizo, očka Gregorja in mamico Marjetko.
Družina Nevrzistran pa je imela pet članov: sina Aljaža, hčerko Rozi, mamico Sašo, očka Darka in psička Pikija. Kljub temu da so drugače gledali na hrano, je bil Aljaž Lizin prijatelj in sta se veliko družila v prostem času.
Nekega sončnega dne sta se Aljaž in Liza srečala na ulici. Odločila sta se, da se bosta igrala igro skrivalnice. Ko sta se igrala, je Liza pojedla banano. Toda Aljaž jo je videl, kako je enkrat ugriznila banano in polovico banane vrgla v smeti. Aljaž ji je povedal, da na leto zavržemo več ton hrane. Liza je rekla, da ne bo nikoli nehala metati hrane stran. Aljaž je bil užaljen. Potem sta šla vsak v svojo smer.
Ko je Aljaž pogledal skozi okno svoje sobe, je videl natanko v jedilnico družine Zavrzi. Osupel je opazoval Lizino polno mizo dobrot in bolelo ga je, da je bil koš poln nepojedene hrane.
Bil je že večer in Liza in Aljaž sta se odpravila spat v svoji topli postelji. Liza je v prvi minuti zaspala. Sanjala je, da so špageti, ki jih je vrgla v smeti, in solata, ki jo je pojedla za večerjo, oživeli. V sanjah se je vsa hrana spremenila v pošasti. Hrana jo je lovila po celi hiši in jo hotela z velikimi usti in ostrimi zobmi pojesti. Liza je prestrašena tekala po stanovanju in kričala ter klicala na pomoč, vendar je nihče ni slišal. Nato se je Liza prepotena zbudila in si oddahnila, da so bile to le sanje. Odločila se je, da hrane sedaj ne bo več metala v smeti.
Odpravila se je do Aljaža in mu povedala, kaj je sanjala. Povedala mu je tudi, da hrane ne bo več metala stran. V Lizini hiši je bilo na mizi polno sveže pripravljene hrane, ki je nihče ni mogel pojesti. Liza se je odločila, da bo kruh, ki je bil prejšnji dan na mizi, razdelila sosedom, ki ga potrebujejo. Velik kos mesa pa je dala psičku Pikiju. Piki ga je z veseljem pojedel. Sosedje pa so iz kruha naredili kruhove cmoke, ocvrte kruhove rezine, krušne drobtine, kruhov pečenjak in še veliko dobrih jedi. Soseda Helena pa je naredila najboljše kruhove piščančje polpete. Vsa vas je dišala po slastnih piščančjih polpetih, še Pikiju so se cedile sline. Helena je vse sosede povabila na polpete in vsi so se mastili in zabavali. Tudi vodja lokalne kuhinje je prišel mimo in vaščani so ga povabili na slastne polpete. Helena ga je hecala, da je ona zelo znana kuharica. Ker so bili polpeti zelo dobri, je prosil Heleno za recept in ga objavil v kuharski reviji Reciklirana kuharija. Helena je prejela nagrado in dobila kar tri Michelinove zvezdice.
Heleni so se uresničile sanje in je odprla restavracijo Helenine reciklirane dobrote za vsak dan. Obiskovali so jo vsi, od blizu in daleč. Vsak dan pa so dobili topel obrok tudi brezdomci, ki jim je Helena s tem polepšala dan. Tudi za bližnje pse in mačke je še kaj ostalo.
Liza je bila vesela, da ni več sanjala groznih sanj. Ko je zvečer utonila v sladek spanec, je sanjala o hrani, ki se ji je klanjala in smejala. Z njo je celo zaplesala in zapela pesem hvaležnosti. Zjutraj se je zbudila zadovoljna z nasmeškom na obrazu. Živela je v miru in složnosti s sosedi in je pazila, da nikoli več ni vrgla hrane stran.
Ana Kovačević