Trenutno, ko so naše največje skrbi prežeči virusi, se led na Grenlandiji taja z enako hitrostjo kot prej. Sprejeli smo vse možne zaščitne ukrepe in reagirali zelo hitro. Z določenimi ukrepi smo posledično še bolj obremenili okolje, saj smo začeli uporabljati plastiko tudi tam, kjer je včasih ni bilo.

Plastika ni rešitev. Tudi nekaj tedenski premor brez gmotnega prometa na nebu ne bo spremenil ničesar, če se bo promet po zdajšnjem življenju zaradi vseh izgub in želji po nadoknadenju izgubljenega začel vrteti še hitreje.

Ko bodo ledene ploskve dokončno stopljene, si ne bomo mogli pomagati samo z maskami in rokavicami.

Da lahko pijemo vodo iz pipe je slovensko bogastvo. Vsi bi morali stremeti k temu, da bo tudi v prihodnosti tako.

Ko hodim po hribih in po bregovih zagledam črne vreče s skritimi odpadki, se zavem, da vsi ne razmišljamo enako. Ko se v idiličnem gorskem potočku zasveti azbestna kritina namesto skale, se zavem, da smo si ljudje zelo različni. In da mnogim ni mar.

Gospodična s krono bo kmalu odšla. Ali pa si bo nadela novo ime. Z maskami in rokavicami še vedno lahko hodimo po hrano v trgovine. Ko bo trgovine odplaknilo, pa bo odplaknilo tudi naše domove.

Ne pozabimo, kakšno sočutje smo občutili, ko so se Avstralci borili s plameni. Sočutje ob mislih, da smo lahko ganjeni, ne pa tudi zaskrbljeni, ker je Avstralija daleč stran. A tudi Vuhan je bil.

Ta teden bo dan Zemlje. Če bomo razmišljali sočutno, bomo razumeli, da je tudi papirček od bonbona sredi travnika ogrožujoč.

V ogled vam vsem priporočam dokumentarni film Žejni svet, ki mi ga je priporočil učitelj Matjaž.

Učiteljice Helena, Maja in Silvana so mi posredovale zbirko poezij šestošolcev, svetovalna delavka Helena pa letak za pomoč žrtvam nasilja.

Papirček od bonbona daš v koš. Še bolje pa bo, če ga sploh ne poješ.

                                                      Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja