Si že kdaj prespal v šotoru?
Jaz že nekaj zadnjih poletij šotorim in veš, če bi rekla, da so v šotorjenju samo lepe stvari, bi se krepko zlagala. V nobeni stvari na tem svetu ni samo dobrih in samo slabih stvari.
Ko smo nakupovali opremo za šotorjenje, sem se zelo veselila prve noči v šotoru. Malo pa me je glodal tudi strah. Moja sinova sta bila takrat še zelo majhna in polno nenavadnih vprašanj se mi je porajalo glede počitnic. In veš kaj … na niti eno od teh vprašanj si še nisem odgovorila, to pa samo zato, ker sem v praksi naletela na čisto druge težave in izzive.
Bojda obstaja pregovor: »Ko človek naredi načrt, se bog zasmeji.« In veš, odkar ga poznam, lažje živim. Ker skoraj nikoli ne gre nič po načrtu. Prejšnji vikend bi morala plesati na plesni prireditvi, pa sem hodila po gozdu in nabirala čemaž.
V zadnjih letih sem začela o svojih načrtih razmišljati drugače. Kadar mi načrt spodleti, si rečem, da zagotovo obstaja nek boljši razlog, da se je to zgodilo. Da je nov načrt preprečil starega, da sem lahko ostala varna in zaščitena.
Skratka … prvič na morju s šotorom je zgledalo tako, da je takoj, ko sva z možem razgrnila podlogo za pod šotor, čez njo zlezla ogromna črna kača. In če misliš, da sem zakričala, potem zagotovo preveč gledaš grozljivke. Pogledala sem, kje sta otroka.
Tudi šotor se ni postavil tako, kot smo doma gledali na promo filmu in poskušali na domačem vrtu. Takrat nismo upoštevali vročine, kamnitih tal in sestradanih otrok.
Na večernem sprehodu sem se zapletla v filmsko pajkovo mrežo in se srečala z gospodom pajkom iz oči v oči. Ni hec, ker to ni pajkec, ampak PAJK. Tam na našem morju se gugajo iz povsod navzgor navzdol. In so ogrooooomni!
Ko sem zvečer, v trdi temi s čelno lučko, brala knjigo in prisluškovala nenavadnemu šumenju, mi je kar naenkrat srna strmela v oči.
Morda ti raje ne bi pripovedovala o škorpijonih ali metuljih, ki so nam prepletli ves šotor pa tudi nekaj delov avta. In nikar si ne domišljaj, da šotorimo v amazonskem pragozdu!
Vse to so bili znaki, da sem prišla na popolnoma neznan teren, ki je v meni prebudil kulturni šok. In večkrat sem razmišljala, zakaj mi je tega sploh treba. Še posebej takrat, ko je pihala tako močna burja, da smo morali šotor navezati na avto, da ga ne bi izpulilo iz tal.
Nečesa pa sem se pri šotorjenju z gotovostjo naučila. Po vsaki vremenski ujmi so si ljudje med sabo pomagali. Ne glede na državo, jezik ali vero.
In ugotovila sem tudi, da sem med potovanjem čez Neznano razvila nove veščine in ugasnila kulturni šok. Da bi me znano kaj kmalu začelo dolgočasiti. Celo tako sem se prilagodila tej morski džungli, da sem lansko leto uspela krmiti mamo srno z mladičem skoraj iz roke.
Ne bom pa ti povedala, da so mi kljub vsem znanjem kobilice nažrle omarico za posodo. Ker še vedno ne morem vplivati na vse. In si niti ne bi želela.
Želim si le, da bi se letos poleti lahko vrnila tja nazaj in rekla kobilicam: »Tukaj imate to frdamano omaro, samo da bom lahko zaplavala v morju!«
Kako zelo pomembno je za naš razvoj potovanje v Neznano, je zate zapisala moja prijateljica, zobozdravnica Mateja.
Učiteljica Klavdija pa nam je tokrat odprla ne samo vrata v svojo učilnico, ampak kar v svoj dom.
Za jutri pa upam, da se Lord spet kaj oglasi!
Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja