“Če bi čebela izginila z obličja sveta, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja.
Nič več čebel, nič več opraševanja,
nič več rastlin,
nič več živali,
nič več človeka.”
(Albert Einstein)
Sonce me je čez šipo prijetno vabilo na teraso in seveda sem se vdala. Po naravi sem mačka, pa še to verjetno z napačnim paketom preseljena v Slovenijo iz Ekvatorja.
Na poti ven sem s seboj vzela tudi knjigo. Za vsak slučaj, če bo mir in sreča. Če se z izhodom na teraso izognem vsaj svoji pisarni (beri računalnik), pa ne uidem zvonjenju telefona ali stalnemu zalezovanju svojih sinov. Včasih ne bi bilo slabo imeti petnadstropne hiše in se skriti v podstrešje, kjer straši.
Sedim na stolu, ob steni v navideznem zatišju pred vetrom in gledam v nebo. Prihaja oblak, ki mi bo vzel nekaj minut toplote, čeprav je dan kljub sončnim žarkom hladen. Prihod oblaka izkoristim za prvotni namen prihoda na teraso: za branje. Toplo sonce bi kaj hitro lahko povzročilo zapiranje oči.
Berem zanimiv in iskriv življenjepis naše znane pisateljice in razmišljam o njej. Hladi me. Ampak vstati se mi ne da. Lahko bi prebudila pogled kakšnega družinskega člana, ki me je za nekaj minut že dal na listo nesodelujočih.
Gledam v oblak in ga rotim, naj se premakne, da mi ne bo treba po jopico.
Zmagam!
Sonce posije, negotovo moč njegovih žarkov pa skušam s svojim dojemanjem še ojačati, čeprav ne deluje najbolje. A vendar … program se sproži in rolete se začnejo spuščati.
Skozi zaprte oči postanem bolj dovzetna za šume v okolici.
Ni jih veliko. Soseda nekaj brklja na vrtu. Vrabci ščebetajo par metrov stran v krmilnici in oboji se delamo, da ne obstajamo drug za drugega.
Potem postanem bolj pozorna in okoli mene brni roj čebel. Poznamo se. No, vsaj meni se zdi tako. Poleti prihajajo na pašo na zelišča, še posebej na sivko. Vedno sedim med njimi in jih opazujem z razdalje parih centimetrov. Nikoli me ne pičijo. Zavest jim tega ne naroča. So sodelujoča bitja.
Včasih prihajajo prezgodaj. Nekatere najbolj pogumne prepričajo sončni žarki in odletijo iz čebelnjaka v širni svet. Takrat jih najdem na okenskih policah in jih hranim z medom. Želim si, da bi z nekaj požirki uspele nazaj v varen dom.
Sonce me še kar naprej priganja k mižanju, čebele pa mi ne dajo miru. Usedajo se po obrazu, rokah … brenčijo okoli mene. »Ljubice drage,« jim kar glasno spregovorim, »marjetice imate in regrat. Sivke še ni!«
Moj govor ne pomaga. Verjetno pri pouku na daljavo nimajo dovolj ur tujega jezika človeščine.
Predam se in odprem oči. Gledam v travo in razmišljam. Sušno je, to pa res.
Žejne so!
Vstanem. Če me ni prepričal oblak, so me čebele. Itak sem sedela šele dobrih pet minut.
Odprem vrtno pipo, poškropim kamenje in počasi prihajajo k meni. Zmočim si dlani, lezejo po meni in s tistimi jezičkastimi slamicami cuzajo vodo.
Predam se. Za 15 minut postanem dojilja v čebeljem vrtcu in šele takrat res pozabim na vse svoje skrbi.
Danes sem napisala predolg uvodnik. In to samo zato, ker so bralci prenehali pošiljati svoje prispevke. Želela sem, da bi bil časopis vaše stičišče. Vem, da je te dni veliko dela. Vem, da imate polne kufre ekranov. Ampak kaj lepega se pa splača poslati, da si vsi malce osvežimo oči, zasanjamo nove sanje ali se utopimo v starih spominih.
Svetovalna delavka Helena vabi starše na spletno izobraževanje, učitelj Matjaž pa je osmošolcem predlagal safari v Tanzaniji, ampak menim, da si ga lahko ogledamo kar vsi!
Premisli, če tudi ti popiješ dovolj vode na dan. Voda je edina, ki jo tvoji možgani spoznajo kot tekočino. Za njih je vse ostalo hrana, ki ne sodeluje pri pozornosti, vztrajnosti in motivaciji za učenje.
Piši tudi ti,
ker brez tebe
časopisa ni!
Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja