Hodim po pločniku. Košara mi binglja ob desnem boku. Verjetno grem proti trgovini. Sonce sije, cesta je skoraj prazna. Vse je malce nenavadno.

Skoraj ne srečujem ljudi, na lokaciji, kjer jih sicer mrgoli. Tudi avtobusov ni in zaljubljenih mladih. Ptice čivkajo okoli mene. Glasno, da še nikoli tako. Vse deluje malce izkrivljeno in popačeno.

Končno le zagledam neko živo bitje, ki prihaja po pločniku z nasprotne strani. Nek starejši gospod je s kužkom. Videti je, da sta že oba upokojena. Kužek se mu prijazno smuka okoli nog in videti je, kot da sta najboljši par.

Gospod med hojo nenadoma omahne in pade na tla. Takrat se prebudim iz zamegljenega opazovanja svoje okolice. Misli se mi hitro zbirajo okoli ene same: »Nikogar ni, samo ti si. Pravkar si ponovno naredila izpit iz prve pomoči. Vsi ljudje so dolžni pomagati, tudi, če nimajo opravljenega tečaja.«

Neka nevidna sila me kot električni sunek pomakne na mesto gospodovega padca, kužek ob njem nesrečno cvili. Zmeden je in prestrašen. Pobožam ga. S kotičkom desnega očesa uspem videti svojo rdečo košaro, ki mi pade na tla. V glavi mi utripajo navodila, ki jih moram takoj izvesti: "Preveri dihanje, pokliči reševalce, začni z masažo srca, pošlji nekoga po defibrilator..."

Nekoga pošlji po defibrilator ... saj vendar ni nikogar nikjer!

Po žepu iščem telefon in …

... takrat se zbudim. Na pol v snu se zavem, da gledam v strop svoje spalnice, s srčnim utripom, ki je preskočil vse omejitve. Diham. Razmišljam…

Nikomur ne se smem približati na več kot 2 metra. Nisem v VČASIH. Sem v SEDAJ.

Sem v novem svetu, kjer se ne smem dotikati ljudi. Skorajda ne pozdravljati, ker je v moji sapi lahko kaj kužnega.

Utrip se počasi umirja, diham počasneje. Poigravam se s svetlobo lune, ki kuka skozi luknjice v roleti. Popolnoma sem zbujena in nikakor ne morem zaspati nazaj. Mojo glavo so preveč obsedle misli, kaj bi storila v zgodbi, ki je nisem odsanjala do konca.

Želim si hitro zaspati nazaj, da bi sanje lahko nadaljevala.

Vem, kaj bi storila. Še vedno sem človeško bitje.

Kaj bi lahko storil ti?

V današnji, že 10. številki naših novic, s tabo delim prispevek o tem, kako branje narediti bolj zabavno, ki nam ga je posredovala knjižničarka Barbara.

Učiteljica Ema nam je poslala zbirek dogodkov v 2.a iz prejšnjega tedna, učiteljica Loreta pa dve umetniški stvaritvi petošolcev Luke in Anžeta na temo »Ostani doma«.

Da pa ti že takoj na začetku tedna ne upade motivacija, je svetovalna delavka Nataša poskrbela tudi za to (motivacijske kartice).

Tudi tebe čakam, da mi pošlješ kaj! Z idejo na plan!

                                                     Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja