Kot vedno, smo bili vznemirjeni in v pričakovanju tega dneva, še posebno, ker smo se peljali z avtobusom in nekaj učencev v kombiju. Kot bi mignil smo bili tam in se urno podali v hrib. Po poti in na vrhu nas je nekoliko presenetil dež, vendar smo se uspešno skrili pod lesen nadstrešek in z užitkom pojedli slastno malico – mmmmm, sendvič s sirom ni bil še nikoli tako dober. :) Sicer pa nismo iz ″cukra″. Kaj pa je nekaj kapelj dežja?
Na Sv. Miklavžu smo srečali tudi ovce, katerih dež sploh ni motil. Lenobno so se sprehajale naokrog in nas začudeno opazovale. Mogoče so jim bila všeč naša pisana oblačila.
Čas je prehitro minil in odpravili smo se nazaj v dolino. Prijetno utrujeni smo na avtobusu obmirovali, malce poklepetali s svojimi sošolci in nato odšli v šolo, kjer smo povedali še nekaj svojih mnenj in strnili občutke o današnjem dnevu ter se prepustili družabnim igram v učilnici.
VŠEČ MI JE BILO:
… ker smo hodili.
… ker smo se tudi igrali.
… ker smo hodili po dežju.
… ker smo se peljali z avtobusom/kombijem.
… ker je deževalo.
… ker smo videli ovce.
NI MI BILO VŠEČ:
… ker me je zeblo v roke.
… ker smo morali hoditi.