Dragi učenci,

časopis nekaj časa ni izhajal, ker so bile počitnice in ni bilo veliko novic od vas, čeprav smo te dni odrasli, ki smo povezani z otroki in s šolo slišali veliko novic glede našega ponovnega snidenja in tudi nadaljevanja šole na daljavo.

Te novice so bile zame tako obremenilne, da se nisem mogla spraviti k računalniku, da bi vam kaj spodbudnega napisala.

Pa sem si rekla: »Saj se vračamo nazaj in novic več ne potrebujemo!«

No pa se ne. Vsaj ne vsi učenci.

Veliko se pogovarjam z vami, z mlajšimi in starejšimi učenci. Večina mlajših se že zelo veseli vrnitve nazaj. Nekateri se je bojijo. Oziroma bolje rečeno; bojijo se predvsem njihovi starši. Kar je povsem razumljivo. Ker se na nek način bojimo tudi tisti, ki delamo v šolah, saj nas skrbi, da ne bomo mogli zadostiti vsem pogojem, ki jih bodo napisali tisti možje, ki pišejo pravila.

Bojimo se tudi, da vas ne bomo mogli vzeti v naročje, vas objeti, pobožati ali narediti kakršno koli že človeško gesto, da bi vas potolažili, ko boste zunaj padli, ko se boste sprli s sošolcem ali boste pač žalostni. Ali pa se boste želeli samo malo pockrkljati in se stisniti, pa tega morda ne bomo smeli.

Nekateri starejši učenci ste se navadili na vso tehnologijo, si oblikovali svoj urnik in se pravzaprav začenjate počutiti prav udobno. Nekatere pa zelo žalosti, da bodo ostali doma. Nekatere četrtošolce in petošolce skrbi, kako bodo sami doma 10 ur preživeli za računalnikom, delali za šolo in si vmes še pripravljali malico.

Devetošolce skrbi, če bodo lahko zavezali kravato, ki v omari že čaka na valeto.

V resnici me je Lord spomnil in tudi malo prisilil, da njegovo pismo objavim v novi številki novic. Preberite si, kaj vam sporoča. Iz njegovih pisem vedno vre veliko modrosti.

Učiteljica Mojca pa je našla spletno stran, s pomočjo katere bo učenje slovenščine lažje in bolj zabavno.

Ne pozabite. Narava kar vabi, da se je naužijete!

                                                       Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja