Ko sem bila še zelo majhna deklica, me je mama učila, da nikoli ne smem pobožati srninega mladiča, če bi ga kdaj našla v gozdu. Ali se dotikati ptičjih jajc v gnezdih. »Živalske mame bi jih zapustile, ker bi jim smrdeli po človeku in mladički bi osamljeni poginili.«

Kadarkoli hodim po bolj samotnih gozdnih poteh, se bojim srečanja z medvedom. Še bolj pa medvedke z mladičem. Spomnim se mame krave, ki me je pred leti na Veliki planini preganjala - verjetno zaradi zgolj napačnega pogleda njenega telička.

V naravi je neizmerna moč. To vemo, kadar smo priča poplavam, plazovom, požarom, potresom. Nobena tehnologija, nobeni veliki umi se ne morejo kosati z njo do te mere, da bi jo ustavili. Čeprav ji ljudje s svojimi zanikrnimi dejanji ves čas kažemo svoj nehvaležen odnos. Tukaj le gostujemo, nismo njeni lastniki. Ko nas ne bo, ona še vedno bo. Vendar to ne pomeni, da nismo njeni najhujši rablji.

Srečanja z mamo medvedko se bojim zaradi njenih morebitnih preteklih slabih izkušenj z ljudmi.

Vsi jih imamo.

Zaradi njih se učimo in spreminjamo svoja vedenja. Zaradi njih nekaterim več ne zaupamo, v drugih pa najdemo nove sogovornike ali celo prijatelje. Slabe izkušnje nas krepijo, a v nas puščajo prižgane alarmne lučke. Le-te se včasih prižigajo tudi ob nepotrebnih trenutkih. Kar nas seveda tudi utruja, a dela previdnejše, bolj pragmatične in predvidljive.

Vsaka ženska, ki je pod srcem kdaj nosila otroka, ga kasneje hranila in vzgajala, spontano razume besedno zvezo mati volkulja ali mati levinja. Pozna tudi moči, ki pritičejo tej poklicanosti, pa če ostanemo zgolj pri neprespanih nočeh, ki lahko trajajo mesece ali se zategnejo v leta.

Ostajam doma, a za obiskovanje narave žrtvujem vse svoje proste minute. Ker je tako pomirjujoča, hranilna in nestigmatizirajoča.

Vsakemu lahko ponudi nekaj. Vsak lahko delček nje vzame zase. In to brezplačno.

Odkar smo v dobi slogana #ostanidoma#, dnevno lahko opazujem rast paglavcev v gozdnih lužah. A vode primanjkuje. Če dobro pomislite, v tem obdobju deževnih dni ne moremo prešteti niti na prste ene roke.

Prišla sem do gozdne luže, kjer so nebogljeni paglavci že skoraj lezli en čez drugega, ker je bilo vode le za vzorec. Močno sem se spraševala, kaj mi je storiti in se spomnila maminega opozorila, da se vtikanje v naravne zakone konča slabo.

V bližini je tekel spokojen potoček. Kot v posmeh, da je vode v njem dovolj. Naj prenesem paglavce tja? Ali niso paglavci v stoječih vodah? Bi okužila plavalce z bakterijami na svojih rokah, čeprav zdaj plavajo v rjavi luži?

Z rokami smo zajeli vodo potočka in povečali lužo. Za malo. Da bo dovolj do naslednjega dne.

Drugi dan smo kratkohlačniki tekali po gozdu in podili klope s sebe. Temperature zraka so bile prijetne, a še zdavnaj ne običajne za april, ki sem ga bila navajena iz otroštva.

Prispeli smo do luže, ki je ni bilo. V suhi podlagi sta zevala le dva črna kroga nekdanjih živalic, ki nista več z ničemer izdajala, kaj sta bila dan poprej.

Nisem se mogla znebiti misli, da bi dan prej morda lahko posegla v zakon narave in za tistih nekaj sto žabončkov naredila vse drugače. Morda pa tudi ne. Morda bi jih prehitro odplaknilo ali bi postali hrana potočnih živalic.

Kako zelo pomembno je sledenje naravnemu ritmu, nas je danes spomnila tudi učiteljica Sonja, ki nam je poslala recept za ne samo okusen, ampak tudi zelo zdravilen sirup iz smrekovih vršičkov.

Svetovalna delavka Nataša vas vabi h gibanju in k delu na vrtu, učiteljica Mojca pa priporoča ogled dveh kratkih filmov o turbo namigih za učinkovito učenje:  V tišini sli ob glasbi in Jutranji čudež.

Lep pozdrav

                                                       Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja