Vstopam v trgovino in upoštevam navodila. S črnim bufom in vrtnarskimi rokavicami vstopam v prostor, kjer včasih ni nihče smel nositi mask, niti pustnih. Zdaj z maskami in rokavicami vstopamo lahko v banko. Kot v najbolj mafijskih filmih, ane?
Vrtnarske rokavice imam samo z enim razlogom: ker so za neomejeno uporabo. Pred časom so vse trgovine začele uvajati vrečke, za katere je potrebno plačati. Po novem tudi za tiste pri sadju. To me je razveselilo. Nedavno sem bila namreč v muzeju, kjer so imeli okostje delfina, ki je umrl samo zato, ker je imel prebavila polna plastičnih vrečk.
Vrečk za sadje ne potrebujete kupovati. Lahko si jih sešijete iz odsluženih zaves ali mrežic za okna, kot je meni to prijazno naredila prijateljica Jana. Tudi vrečke pri blagajni ne potrebujete. Namesto nje vzamete doma košaro ali zložljivo platneno vrečko, ki jih zdaj že povsod dobimo in trajajo leta.
Ko smo se že malce navadili in ozavestili, da polivinilasta plastika svinja naše okolje, so začeli ljudje vstopati v trgovine z rokavicami, ki se sicer nahajajo pri kruhu.
In veš kaj, ko sem prišla iz trgovine, sem bila zelo žalostna. Mogoče bi se bolje reklo precej jezna. Okoli trgovine je bilo na tleh polno teh polivinilastih rokavic.
Mislim, da ljudje še vedno ne razumemo dovolj in ne vidimo dlje od svoje hlebčkaste okrogline spodaj na koncu hrbta.
Saj bi zakričala od te jeze, pa bi lahko kdo mislil, da pod bufom kašljam. Potem pa ne vem, kaj bi se zgodilo z menoj. Še posebej zato, ker sredi aprila nosim šal in hodim v trgovino z vrtnarskimi rokavicami. Še pred pol leta ne bi zaradi tega pristala zgolj na infekcijski kliniki.
Danes je četrtek in to je Lordov dan. Namesto glasnega branja berila lahko njegovo pismo preberete staršem.
Učiteljica Klavdija nam je poslala umetniške izdelke na temo že poznanega hudobnega zmaja, svetovalna delavka Nataša pa te vabi na bralni izziv.
Če smo že začeli okoljsko osveščeni, je prav, da tudi tako končamo: četrtošolka Katja te vabi k izdelavi kitare iz odpadnih materialov. Škoda, da skozi fotografijo ne slišimo tudi njene melodije.
Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja