Nekoč mi je prijatelj pokazal pot na hrib ali z njega po čisto drugačni poti. To je sicer hrib, na katerega pogosto zahajamo in poznamo že skoraj vse ovinke ter korenine na poti na pamet.
Potem pa smo se s tega hriba enkrat vračali z njim in predlagal je, da se vrnemo po adrenalinski poti. Ker sem o coni udobja že pisala, si lahko mislite, kateri mehanizmi so se pognali po moji glavi. A ker prijatelju zaupam, sem kljub družbi svojih dveh sinov pristala na spust v neznano.
Sinova sta bila navdušena. Počutila sta se kot glavna igralca v dokumentarnem filmu znane televizijske hiše. Takoj, ko smo prišli do avta, sta mi naznanila, da gremo od zdaj naprej vedno po tej poti.
Saj veste, da se mame ne damo tako hitro. Plezanje po deblih, skakanje po in čez potok, ovijanje trnov okoli nog … mi vendarle ni tako zelo priraslo k srcu, da bi se kar takoj podpisala pod ta predlog. Nekako smo bili sklepčni pri odločitvi, da bomo šli po tej poti vsakič, ko imata na urniku športno vzgojo, druge dni pa po poti za jokice.
Vedela sem, da te poti ne bosta kar tako pozabila, zato sem iskala tudi najboljše v njej zase. Naslednjič sem predlagala, da bi se po njej vzpenjali, ne pa spuščali. Zdelo se mi je, da po takšni džungli lažje plezaš gor, kot pa se loviš navzdol.
Nisem se motila. Fanta pa sta razvila svoj novi slovar: preštevilni močeradi so postali grozeče anakonde, trnaste ovijalke okoli nog pa tigrovi kremplji. V rokah sta imela homemade lesene mačete, kot vsi veliki raziskovalci nevarnega terena.
Najboljši deli tega pohoda so bili plezanje po mamutovem okostju, ki ga še niso odvlekli v muzej in skorajšnji potop v potoku. Sama sem uživala v zvoku neokrnjene narave, predvsem v oglašanju ptic.
Oba sta iz džungle prihajala kot velika heroja, iniciirana s številnimi tigrovimi praskami, sama pa sem občasno preklinjala prijatelja, ko sem s sebe metala številne klope in doma oblagala noge z glino zaradi bul, ki so nastale ob pikih nedolžnih muhic.
Nekega dne pa je tudi meni že vse postalo skorajda udobno. Z manj romantičnega poslušanja ptic sem pogosteje odganjala muhe in klope ter iz gošče prišla z zgolj nekaj tigrovimi praskami. Dokler nisem skoraj, prva v četici, stopila čez ostanek polovice živali, ki je bila včasih srna.
Zelo lepo se je videlo, da jo je nekaj privleklo v osamo gozda, poglodalo mehke dele, zdaj pa so ostale kosti in spodnji del nog s kožo, dlakami in kopiti.
Pogumna raziskovalca sta nehala razpravljati o tigrih in anakondah. Začela sta iskati sledi in razmišljati o njenem razsodniku. Lovec, medved, volk ali pes?
Lovec je hitro odpadel, ker bi jo odnesel s seboj. Ko je padel ta sklep, se je okrepila tudi groza v njunih očeh. Malce sta začela pogledovati naokoli in ne več toliko v blato za sledmi.
Bi nas medved napadel? Kaj pa volk? Ali ne lovijo volkovi v krdelih?
Moja najhujša bojazen, da bi v gozdu srečala medveda, se tokrat sploh ni prebudila. Volkov se ne bojim. Morda sem predrzna, a vse, kar sem prebrala o njih, me zgolj tolaži. Časi so očitno takšni, da se nekateri strahovi ob novih skrbeh ne prebujajo. Morda zato, ker narava še vedno živi ustaljeno naprej, iz človeških vod pa prihajajo vedno bolj nerazumna sporočila.
Seveda je najmlajši sin dodal: »Po tej strašni poti pa ne gremo več!«
Pa komaj sem se je navadila in že skoraj začela uživati v njej…
Med prazniki ste bili zelo delavni. Mamica Vesna nam je poslala prispevek o novi multipraktik napravi, učiteljica Maja pa razmišljanja ob razmišljanjih njenih učencev.
Učiteljica Sandra je poslala prispevek tretješolcev z domačega naravoslovnega dne na temo skrbi za okolje. Učiteljica Klavdija nas redno obvešča o dogajanju v svojem razredu, pa tudi o pismih, ki jih dobiva od otrok.
Učiteljica Jana nam je poslala prigode četrtošolcev z domačega športnega dne v orientaciji, svetovalna delavka Nataša pa vas vabi k vrtnarjenju.
Če nimate vrta, pa poskusite z lončki. Zelo prijetno je, ko iz male, navidezno nežive pikice semena nastane živo bitje.
Lep pozdrav
Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja