Ta vikend me je narava naučila veliko novega. Seveda moram novo znanje z gotovostjo pripisati svojemu dobremu opazovanju okolice, pa tudi radovednosti. Neizogibno pa je tudi priznati, da sem svoji radovednosti našla ime v dobri knjigi.
Vrtnarica sem šele slabih deset let. Prej sem celo življenje živela v bloku in nihče od mojih bližnjih se v mojem otroštvu ni kaj prida ukvarjal z vrtom. Bolj kot ne z okrasnimi rastlinami, nekaterimi grmovnicami na melodijo ribeza ali joste, sicer pa vrtnarili nismo kaj dosti. Seveda to ne pomeni, da nisem gojila svojih kaktusov, muhožerk in kasneje tudi zelišč na balkonu v posodah.
Ko sem se poslavljala od sestre svojega dedka, preden nas je za vedno zapustila, mi je podarila nekaj svojih predmetov in me opozorila, kaj vse moram paziti, ko bom imela svoj vrt. Še danes se spomnim nasmeha in celo posmeha ob tem.
Jaz in vrt … nemogoče. Če bom kdaj imela hišo, bo pred njo samo lepa zelenica, v vsakem kotu pa en lep rdečkasti javorček. Pa še ta ne prevelik.
No, saj veste tisto o zarečenem kruhu, ane.
Danes imam vrt, ki pa sicer ni prav v ničemer klasično slovenski. To pomeni, da ni nikoli pripravljen ob času, nikoli preštihan, nikoli brez plevela. Je permakulturni, spontani, plezajoči, a vendar obdelan z vso hvaležnostjo in raziskovalnostjo mojega duha.
Prvo leto sem še vztrajala pri odstranjevanju plevela, sčasoma pa sem se naučila, da je ravno plevel po večini naša super hrana in da bi morali imeti vrt zaradi plevela, ne pa umetnih sadik (ki zelo pogosto ne ljubijo naše zemlje ali podnebnega pasu vrta), ki nam pogosto nakravžljajo živce.
Te dni grem vsak dan v gozd. In kar nekaj dni sem opazovala rastlinico, ki me je zelo spominjala na regrat, pa vendar … naj se zastrupim zdaj, ko je zaprt še zdravstveni dom!?!
Tako zelo privlačno zelen je bil in tako mehak. Spomnila sem se, da sem enkrat nekje prebrala, da so vse vrste regrata užitne. Otrok v meni ni popustil in hop, en listek zabašem v usta. Prežvečim in še vedno diham.
Čutim okus po krompirju. Ne morem dočakati prihoda domov. Najdem knjigo, ki jo posedujem že nekaj let in spiham prah z nje. Gospod Cortese se mi nasmiha iz nje in pritrjuje, da imam dober instinkt.
Našla sem novo solato! Poleg tega prelistam knjigo do konca in verjeli ali ne, najdem še nekaj bolj zanimivega. Na vrtu imam rastlino, s katero bijem boj vsako sezono posebej. In vsakič znova se pogovarjam z njo, ker se noče in noče prenehati razraščati. In zdaj mi prijazni Dario pripoveduje, da je to specialiteta, ki so jo cenili že stari Rimljani. In ne samo to, še poskrbela bo za moje zdravstvene težave, ki jih občasno imam. Zdaj vem, zakaj se ni hotela odseliti. Ker se je ves čas pogovarjala z mano in mi namigovala, da jo potrebujem.
Zato si le poglej, zakaj ti svetovalna delavka Nataša svetuje, da jo moraš tudi ti mahniti na travnik in tam nabrati kaj za pod zob.
Pogledaš si lahko tudi umetniško zbirko cvetočih dreves, ki je nastala v 2.b, pod mentorstvom učiteljice Klavdije. Ali pa se s polnim želodcem regrata odločiš za nov hobi: gojenje dolgočasja, ki ga brez recepta in dodatnih stroškov predpisuje zobozdravnica Mateja.
Skleda regrata s krompirjem, zabeljena s čemažem in pasenje dolgčasa ter dobra gledališka predstava … javi, če imaš boljšo idejo!
Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja