Gledam skozi okno v sivino hladnega dne. Snežinke se vrtinčijo kot prima balerine. Velike so, prave kosmatinke. Zazebe me že sam pogled v vetroven dan.
Naenkrat v najbolj oddaljenem delu malega vrta moje oko zmoti nenavadno gibanje. Za trenutek pomislim, da je kosovka, ker barva ustreza. Vendar gibanje ni pravo. Je morda sosedov muc, ki redno inšpektorira pri mojem kompostniku? Nič od predvidenega ni oblečeno v sivo dlako.
Lepa je, prava lepotica v svoji vrsti. Za trenutek zastane v gibanju in me začuti. Pogleda proti oknu. Za res kratek trenutek se najina pogleda srečata. Tople oči ima in tako lepo mehko dlako. Rep je zelo dolg.
Iz njenih oči izžareva samo eno čustvo. Prepoznam ga. Prepoznam ga, ker ga že dva tedna uziram v očeh ljudi v gozdu, na ulici in trgovini. Strah je.
Strah jo je. V bistvu je brezdomka, pregnanka, tatica, prebežnica. V resnici je ljudje ne maramo. Sovražimo jo, gabi se nam, celo koža se nam naježi ob njej. Nekateri celo kričijo ali padajo v nezavest.
Čeprav vemo, da je skoraj najbistrejša med vsemi v kraljestvu živali in zaradi tega celo zlorabljena za večino psiholoških poskusov, ki jih vsemogoči človek izvaja nad živalmi, da bi izvedel kaj tudi o svoji vrsti.
Špelca je. Pustim jo. Vsako pomlad pride, ko na polju zmanjka hrane in ponovno pritisne spomladanska pozeba, kar sploh ni več nič neobičajnega. Vsako pomlad, ker v trebuščku verjetno nosi svoj zarod. Ker potrebuje toplo zatočišče in hrano.
Še enkrat me ošvrkne s pogledom, kot da bi me rotila in prosila za dovoljenje. Sama je, lačna in nemočna. Pustim jo. V srcu jo povabim v dom, za katerega vem, da ga bo našla. Vedno ga. Z nami bo sobivala do poletja, pojedla sveže ostanke sadja in zelenjave v kompostu. Včasih ji bom celo namenoma odstopila malo večji olupek. Ker si bom želela, da bo odšla sita nazaj v svoj svet. Špelca pozna sosedovega mačkona. In dobro ve, da bo tisti del njenega bivanja urejala Mati Narava.
Kot verjetno že veš, na našo šolo že dve leti prihaja terapevtski pes Lord z vodnikom Matjažem, ki je tudi naš učitelj geografije. Ker jo do pred kratkim Lord svoje delo opravljal kar dvakrat tedensko, zdaj pa že drugi teden ne hodi v službo, je na naše uredništvo poslal pismo, v katerem deli z vami svoje razmišljanje o prisilnem dopustu.
Ker tako dolgo na uredništvo ni nihče poslal recepta, se vas je usmilila učiteljica Alenka, ki nam je zaupala zelo preprost recept za ajdov kruh. Ajda je naša avtohtona rastlina, v resnici sploh ni žitarica, zato pa še toliko bolj zdrava in priporočljiva v prehrani. Recept je hiter in za vsakega začetnika.
Tik pred tiskom današnje številke pa se je opogumila tudi Tamara in poslala krasen meni za Materinski dan, s katerim je mamici polepšala sivi dan.
Drugošolec Svit je naredil čestitko za prav vse mamice tega sveta. In ko se ravno dotikam tem o materinstvu, vse mame vabim, da se brezplačno vpišejo v Klub vražjim mam. Zaradi izrednih razmer po svetu in v državi je tokrat članarina brezplačna.
Verjamem, da ste danes mnogi razveselili mame (in očete) tako, da ste vsaj pospravili svojo sobo. Ker je vaša soba zdaj super urejena, si lahko pogledate nasvete svetovalne delavke Helene o pripravi delovnega kotička za učenje.
Če še ne veš dovolj o virusu, nam je knjižničarka Barbara poslala pravljico o Hudobnem zmaju Koronarju (to je en čisto drugačen zmaj od tistega našega prijaznega včeraj) in tudi kratek film o njegovem širjenju.
S svetovalno delavko Natašo pa te vabiva, da sodeluješ v likovnem natečaju pri ustvarjanju logotipa za vrstniško mediacijo.
Če pa ne boš risal, kuhal, pekel … te pa prosim samo nekaj. Glej ljudem v oči. Tudi s pogledom lahko podariš objem.
Katarina Kesič Dimic, spec. pedagoginja