Julija Maver je napisala intervju z g. Jožetom Brlecem, ki je bil aktiven v desetdnevni vojni za samostojno Slovenijo.
KAMNIK V OSAMOSVOJITVENI VOJNI
Tedaj smo resnično stopili skupaj in zmagali. »V slogi je moč«.
Spoštovani g. Berlec,
sem Julija Maver, učenka osnovne šole Marije Vere, obiskujem 8. razred. Pri slovenščini se večkrat pogovarjamo o naši pretekli zgodovini in dobili smo tudi nalogo, da napišemo o dogajanju v Kamniku med 10-dnevno vojno za samostojnost Slovenije. Vesela bom, če bi mi odgovorili na spodaj zastavljena vprašanja, saj vem, da ste bili v tem času zelo aktivni. Bili ste poveljnik Gasilskega društva Kamnik, Gasilske zveze Kamnik in regije Ljubljana III, ki je tedaj zajemala občine Kamnik, Domžale in Litijo – ostale občine so se oblikovale po osvoboditvi, in aktivni član Slovenskega parlamenta.
Zakaj, kdaj in kako se je vojna sploh začela?
Vojna se je pričela takoj po razglasitvi slovenske samostojnosti v Slovenskem parlamentu in po slovesnosti pred parlamentom 27. 6.1991, zjutraj, ob 01.15 uri. Zakaj? Ker tedanja jugoslovanska oblast ni spoštovala slovenske ustavne suverenosti in pravice do samoodločbe, so hoteli to našo odločitev s silo zatreti.
Kdo je napadel Slovence?
Slovenijo je napadla tedanja Jugoslovanska armada, ki je bila ena močnejših v Evropi. Sestavljali so jo vojaki – pripadniki vseh takratnih narodnosti v Jugoslaviji – torej tudi slovenski vojaki. Takratni vojaki niso prav vedeli, kaj se dogaja, saj so jih predvsem srbski oficirji prepričevali, da morajo braniti Slovenijo pred napadom iz Avstrije in Italije.
Kako so ljudje izvedeli za to?
Ljudje so informacije dobili iz radijskih poročil že ponoči, saj so tanki zapustili vojašnice in se usmerili proti Brniku in zasedali tudi položaje na mejnih prehodih.
Kam so se zatekli?
Mislim, da tedaj ljudje še niso prav dojeli, da gre za pravo vojno, ni pa tudi bila razširjena po celotni Sloveniji, zato se tedaj ljudje niso še nikamor zatekali. So pa nekateri, predvsem premožnejši »heroji«, tedaj bežali v tujino na zahod, vendar teh ni bilo prav veliko.
Kje so bila zatočišča?
Po jugoslovanskih zakonih je bilo zgrajenih kar nekaj zaklonišč, ki so jih takoj po začetku vojne pričeli usposabljati in čistiti pripadniki civilne zaščite in gasilci. V Kamniku so takšna zaklonišča pri trgovini Mercator; za 400 ljudi, pod Malim gradom in pri gimnaziji.
Kako so se Slovenci branili?
Slovenija je imela zelo dobro organizirano teritorialno obrambo, čeprav so jo delno tik pred začetkom vojne razorožili po tajnih ukazih iz Beograda. Vsega orožja niso predali, saj so ga nekaj skrili; v Kamniku so ga skrili v mekinjskem samostanu. V bran pa smo se postavili tudi civilni ljudje; gasilci in civilna zaščita so pripravili blokade na cestah in prehodih, vojaškim kasarnam so odvzeli elektriko in vodo ter okoli njih pripravljali blokade, da niso mogli izvoziti,…
Kdo vse je pri vojni pomagal? Kdo je sodeloval?
Pripadniki teritorialne obrambe, civilne zaščite, gasilci in mnogi občani.
Kako je izgledal Kamnik med vojno? Ali so ljudje lahko prosto hodili po ulici, šli v trgovino ali se vozili z avtomobili?
V samem mestu je bilo vse normalno, le takrat, ko so bili napovedani bombni napadi, so se ljudje zatekli v zaklonišča in svoje kletne prostore. V Mostah (to je bil tedaj še tudi sestavni del občine Kamnik) pa so tanki, ki so prodirali proti Brniku, naredili kar nekaj škode – gasilci smo blokirali cesto, potem so rušili ograje in vozili po vrtovih.
Kdo je vodil vse te ljudi proti našim nasprotnikom?
Formalno je upor vodilo Ministrstvo za obrambo, ki je prevzelo tudi komando nad Teritorialno obrambo, ki jo je tedaj formalno vodil oficir Jugoslovanske vojske, a ga je naša tedanja vlada odstavila.
Kako ste Vi sodelovali pri vojni?
Jaz sem bil tedaj v Slovenskem parlamentu in sem soodločal o vseh pomembnih odločitvah. Da je parlament lahko deloval tudi v vojnem času, smo imeli tajne sestanke, na katere so nas kljub sovražnikovim blokadam srečno pripeljali tedanji miličniki, ki so bili polno oboroženi. Bil pa sem tudi poveljnik gasilskega društva Kamnik, gasilske zveze Kamnik in regije Ljubljana III, ki je tedaj zajemala občine Kamnik, Domžale in Litijo – ostale občine so se oblikovale po osvoboditvi.
Ob 04.20 zjutraj me je poklical komandir kamniške policije in zahteval takojšnjo blokado pomembnejših cest. Gasilci imamo povsem samostojen sistem obveščanja, zato smo te blokade lahko tajno in zelo hitro naredili s težkimi gasilskimi vozili. Ker je teh vozil škoda za razbijanje, kar bi sovražnikovi tanki lahko naredili, smo takoj, ko je pripeljal kašen drug tovornjak, njega dali v blokado, gasilsko vozilo pa postavili na varno. Po svojih vezah smo celotno akcijo lahko zelo dobro koordinirali. Vodil sem tudi urejanje zaklonišč in postavljanje tudi kasnejših blokad z velikimi avtobusi. Te blokade smo nekaj dni in noči stalno nadzirali.
Kakšno delo ste opravljali?
V tako težkih trenutkih si aktiven in neustrašen na vseh področjih: profesionalno in neprofesionalno; poskrbeti sem moral tudi za varnost svoje družine.
Je bilo v osamosvojitveni vojni veliko mrtvih?
Po znanih podatkih je vojna zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov.
Je bilo veliko ranjencev?
Slovenska stran je imela 182 ranjenih vojakov, JLA pa 146.
Ste se Vi kaj poškodovali?
Ne
Kako so nasprotniki sploh napadali?
Napadali so s tanki, bombandirali z raketami, streljali s klasičnim ročnim orožjem,…
Kako ste jih premagali?
Premagali smo jih predvsem zaradi močne želje po zmagi. Tu so zavzeto sodelovali vsi, ki so se v ta boj vključili – v uniformi ali civilno. Tedaj smo stopili resnično skupaj in uspelo nam je: »V slogi je moč«.
Ste imeli kakšno pomoč?
Iz tujine kakšne prave pomoči ni bilo, bilo je bolj nasprotovanje naši osamosvojitvi. Bile pa so posamezne države, ki so verjele v nas in preko diplomacije vendarle tudi pomagale in nas podpirale.
Kako so se ljudje odzvali na izid vojne?
Seveda je bilo veselje in občasno celo evforija – upravičeno, saj smo s pametjo, pogumom in znanjem premagali eno najmočnejših armad v Evropi.
Je bil kakšen velik dogodek po vojni?
Bilo je nekaj slovesnosti, kaj velikega pa ne.
Se je potem še kaj dogajalo v zvezi z vojno?
Ja seveda, sovražna vojska je bila še v Sloveniji in potem so se šele pričela pogajanja z njimi o mirnem odhodu iz Slovenije. Pogajanja o pogojih in času so bila težka, nekateri poraženci so poraz težko sprejeli in zato je bilo še nekaj groženj z napadi. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v Kopru, dne 25.10.1991.
Bi še Vi radi kaj dodali?
Žal, takratni pomembni dogodki grejo prehitro v pozabo. Današnja mladina jih premalo pozna in spoštuje. Vojna res ni bila dolgotrajna, je pa bila izjemno pomembna za slovenski narod. Ali poznamo vsi te slovenske praznike, ob obletnicah prelomnih dogodkov……, jih spoštujemo?
Kako ste se počutili med vojno?
Takrat je deloval »adrenalin« in tedaj bi naredili vse, včasih tudi kaj brez resnega razmisleka, samo da bi uspeli. USPELI SMO!
Kakšen komentar, kako se je Slovenska vojska odrezala?
Tedaj v bistvu Slovenske vojske ni bilo – bila je Teritorialna obramba, ki je slonela na rezervistih in prostovoljcih, zato trdim, da so se odrezali odlično, saj so premagali izurjene in tudi poklicne vojake. Stimulacija pa je bila seveda na slovenski strani.
Gospod Berlec, najlepša hvala za pogovor. Odstranili ste marsikatero zaveso v mojem vedenju in razmišljanju o vojni, ki nam je Slovencem prinesla samostojnost. Hvala Vam za Vaš veliki prispevek v zgodovini našega naroda in našega Kamnika.
S spoštovanjem.
Na fotografiji kamniški gasilci, 5. 7. 1991, v civilu tedanji poveljnik občinskega štaba Civilne zaščite mag. Marko Matoh, g. Jože Berlec v drugi vrsti, 4. z leve str..
3. triada
Julija Maver, 8. razred
Maja Drolec